"Po srečnem naključju sem se znašla v projektu Vseživljenjska telenovela. Le za rep sem ujela na radiu predstavitev programov Grundtvig učna partnerstva, projekt Vseživljenjska telenovela, ki ga je predstavila vodja izobraževanja na Ljudski univerzi Velenje. Septembra 2009 smo se vse udeleženke skupaj s koordinatorko projekta Jasmino Felicijan in Vesno Elsner odpravile v Nemčijo, z namenom spoznati še ostale udeležence in partnerje, ki sodelujejo v projektu. Pod vodstvom strokovnih delavcev filmske produkcije, snemalcev in nasploh poznavalcev tega posla, so potekale dvodnevne delavnice na temo pisanja scenarija in snemanja telenovele. Udeleženke smo predstavile scenarije in na osnovi glasovanja je bil izbran najboljši scenarij, ki ga je napisala udeleženka s Poljske. Predstavnica nemške skupine nas je tudi popeljala na ogled mesta Wolfen, ki je izrazito industrijsko. V resnici so to pretežno opuščene stavbe in spremljajoči objekti nekoč velike industrije izdelave črno belega in pozneje barvnega filmskega materiala. Srečanje je potekalo v prijetnem in sproščenem vzdušju. Ob temperamentnih Špancih, Francozih, Poljakih, Latvijcih, Nemcih, Angležih in Slovencih res ne more biti dolgčas. V tem mini Babilonu je kar žuborelo ob večerjah. Klepet levo, desno, izmenjava mnenj, vprašanj, skromni poskusi po špansko ali pa v jeziku, ki ga poznaš. Usta so kar sama šla v nasmeh. Malo flamenka Marie Rose in Pilar ob igranju na kitaro Španca Antonia sta začinila večer. Ob slovesu smo spoznali, kako pristna prijateljstva so se stkala, koliko srečnih objemov, skratka vračali smo se domov z zavestjo, da še obstajajo ljudje dobre volje. Pot, ki smo jo prevozili domov je hitro minila. Zakaj? V dobri družbi čas hitro teče."