“Mislil sem, da sem svoje priložnosti že zamudil.” Letos bodo štiri leta, odkar sem stopil skozi vrata AZ Ljudske univerze Velenje. Prišel sem v času po koroni, ko je bilo med ljudmi še vedno čutiti strah in negotovost. In iskreno, tudi sam nisem bil nič drugačen. Prišel sem z zgodbo, s preteklostjo, z napakami, z dvomi in z občutkom, da sem mogoče že zamudil svoje priložnosti. Ampak tam se je nekaj začelo sestavljati. Korak za korakom sem začel postavljati svoje “puzzle” na pravo mesto. Ljudska univerza ali kot ji danes rečem moja šola, mi ni dala samo znanja, dala mi je nekaj veliko več: vero vase. Prvi izziv, poklic Administratorja ni bil samo naziv, zame je bil dokaz, da lahko. Da še ni konec in da lahko znova začnem. Največje presenečenje pa so bili ljudje. Profesorji, ki ne učijo samo iz knjig, ampak te vidijo kot človeka. Te razumejo, vodijo in ne obupajo nad tabo tudi takrat, ko ti že morda obupaš nad sabo. Prvič v življenju sem imel občutek, da nekdo išče dobro v meni, ne napak. Da nekdo verjame vame, še preden začnem verjeti sam. In ja, nekdo bo rekel: »Saj si šolo plačal.« Res je. Ampak v življenju redko dobiš več, kot si plačal. Tukaj sem. Premagal sem sebe, svoje strahove in svoje dvome. In ko sem mislil, da je to moj cilj, se je rodila nova želja: Logistični tehnik. Nova stopnja, nova pot. Velika zahvala gre tudi mojemu podjetju @BSH Hišni aparati d.o.o., ki mi je stalo ob strani in mi pomagalo pri izobraževanju, tudi tako, da so mi pokrili šolnino. Takšna podpora ni samoumevna, iskreno pomeni zaupanje, priložnost in investicijo v človeka oz. mene. Danes, pri 42 letih, stojim pred novo prelomnico. Pred sabo imam še zadnja dva predmeta… matura pa že trka na vrata. Občutek je poseben, dobra doza strahu, veliko ponosa in ogromno želje. In z njo tudi nekaj, kar si nekoč nisem niti upal izgovoriti na glas, želja: fakulteta. Če me kdo vpraša, kaj sem se naučil v teh štirih letih, je odgovor preprost: nikoli ni prepozno. Vedno imaš še eno priložnost in včasih potrebuješ samo prave ljudi ob sebi. Danes lahko iskreno rečem, da to ni bila samo šola. To je postal moj drugi dom. Moja druga družina. Družina, ki je verjela vame tudi takrat, ko sam nisem več verjel vase. Zato tudi danes, vsakega, ki ga srečam in ima nedokončano šolo, z veseljem napotim v “mojo šolo”. Vedno rečem isto: ta šola ima ogromno srca za vsakega posameznika, ki si želi spremembe… pa mogoče še nima vere vase. Zato iz srca hvala: Alenka Mokotar, Jasmina Felicijan, Josip Lamešič in Karmen Cerar. Seveda pa to niso edine osebe v ''moji šoli'', lahko bi naštel prav vse profesorje, ker si vsak izmed njih zasluži priznanje. Vendar sem nekaj imen izpostavil, ker so na moji poti pustili poseben, oseben pečat. Hvala za podporo, nasmehe, energijo in za to, da ste v meni videli nekaj, kar sam dolgo nisem. V svetu, kjer je hitro soditi in še hitreje odnehati ste vi dokaz, da še vedno obstajajo ljudje, ki gradijo ljudi, zgodbe in prihodnost. In če sem danes bližje svojim ciljem je velik del te poti vaš. To ni promocija šole Ljudske univerze Velenje. To je moja osebna izkušnja, moje doživljanje in moja pot. Delim jo zato, ker vem, da mogoče nekdo tam zunaj stoji na istem mestu, kot sem stal jaz. Z dvomi, s strahom in z občutkom, da je prepozno. Če si… naj ti povem samo to: ni prepozno! In če sem jaz lahko pri 42 letih začel znova… potem vprašanje ni ali se da, ampak samo: kdaj boš začel?